GRS Ljubljana

Emil Vehovar

Dragi Emil,

Dovoli nam, da vsem našim, hribovcem, gornikom, plezalcem in reševalcem povemo par besed o tebi ... Prišel je pač tisti neizogibni čas slovesa. Človeško življenje nam vsem, četudi dolgo in polno, hitro mine. Slovo velja z naše, človeške perspektive. Zate dragi Milan, je po nekaj žalostnih in osamljenih letih prišel čas snidenja, zapuščaš tuzemsko življenje, svojo drago Osapsko dolino z brajdami, domačijo, drago hčerko in odhajaš k svoji »mami Elici« in svojemu sinu.

Družili smo se dolga leta, še v časih romantičnega plezanja, konec sedemdesetih, osemdesetih devetdesetih. Teh časov mnogi danes ne razumejo, bilo je drugače, bolj pristno, neposredno, iskreno. Oh da, tudi tedaj smo se gnali v športu, pehali za uspehi, poklici, a danes vemo, da je bilo lepo. Mnogo nas je, ki te bomo pogrešali kot kamen v mozaiku naše mladosti, kot pomemben del romantičnega videnja časa, ko smo bili mladi, neugnani. In takrat sta nas z Elico brez pomisleka sprejela odprtih rok. In z glažem vina v tvoji kleti. Ej, tisti tvoj »ta zadnji sod«, ki je bil samo za izbrance ...

Zmeraj si bentil čez vse reakcionarno, nazadnjaško. Kolikokrat smo moževali v tvoji kleti ob glažu refoška. Pa kakšen policaj bi bil, če ne bi bil napreden, s srcem na levi. A pod mrgasto, čokato poljansko pojavo je bilo toplo srce, mehko kot osapska malvazija. Žirovec, ki si se pod vplivom morja in juga tam s tržaškega zaliva in burje z vrha Krasa pretopil v blagega Primorca, in sta s tvojo Prekmurko Elico postala pravi zaščitni znak strpnosti in gostoljubnosti v tej naši primorski vasi.

Dolga leta si pomagal naši postaji GRS Ljubljana, pri vama smo imeli spravljeno reševalno opremo, pri vaši hiši je bila obveščevalna točka GRS, pri vas so bili vsi reševalci vedno dobrodošli!

Vsa reševanja v tem primorskem koncu in mnoge vaje naše postaje so se odvijala tudi z vašega dvorišča. In na koncu, na koncu srečnega ali nesrečnega dne v Ospu smo zmeraj končali pri Emilu v kleti.

Mogoče se bere nekako romantično, a vajina vas je bila z vama tudi naša.

Hvala vama za to,

Člani postaje GRS Ljubljana

Ante Mahkota (1936 – 2018)

Umrl je Ante Mahkota, član postaje GRS Ljubljana.

Bil je odličen plezalec, v navezi z Alešem Kunaverjem je že leta 1955 opravil zimski vzpon dolge Nemške smeri v severni steni Triglava. Sledili so vzponi: Šarina poč v Lučkem Dedcu, Rumena zajeda v Koglu, Zajeda v Šitah, Aschenbrenerjeva V Travniku, Rdeča zajeda v Rakovi špici. Vzponi tudi v tujini: severna stena Dachla v Gesause, Velika zajeda v Cima su Alto, prvenstvena v severni steni Ailefroide. Odmeven vzpon v Sfingi s Petrom Ščetininom in kasneje knjiga o Sfingi. Seznam vseh vzponov pa je precej obširnejši.
Bil je član prve jugoslovanske odprave v Himalajo, s Kunaverjem sta se povzpela na Trisul 2, 6690 m. Član odprave leta 1963 na Kavkaz (Vrh svobodne Španije) in leta 1967 odprave v Pamir (Pik Lenina 7134 m).
Ante je bil že leta 1955 vključen v reševalno delo ljubljanske postaje, kot delegat slovenske GRS pa je bil tudi v tujini na seminarjih in vajah mednarodne zveze gorskega reševanja ICAR. Svoje znanje pa je v domovini na tečajih uspešno posredoval mlajšim reševalcem in jih učil varnega reševanja v kopnih in zimskih razmerah.

Tone Sazonov - Tonač, GRS Ljubljana

Tomaž Klinar

Tomaž je z gorami živel že od otroštva. Starši so mu odprli vrata v čudoviti gorski svet, lažjo plezarijo in opojnost smučarskih poljan.

V srednji šoli je razmišljal o študiju bogoslovja, potem pa se je odločil, da bo pomagal ljudem kot zdravnik. Odločitev, da se leta 1997 pridruži gorski reševalni službi, je bila za izkušenega alpinista in zdravnika samoumevna.

Že med študijem ga je doletela sladkorna bolezen. Z njemu lastno vztrajnostjo je prenašal vse težave, ki mu jih je prinesla. Zelo je bil razočaran, ker zaradi nje ni mogel narediti izpita za reševanje s helikopterjem.

Vestno se je odzival pozivom na reševalne akcije na področju GRS Ljubljana. Snežnik, Nanos, Polhograjski Dolomiti,... Z odločnostjo in zdravniškim znanjem nam je odvzel dobršen del bremena, ki ga reševalci nosimo na intervencijah.

Bil je tudi član Jamarske reševalne službe in se trudil, da bi obe službi čim bolje sodelovali.

Na letošnjo zimsko vajo na Begunjščici je prišel s poškodovano roko. Malo se je pošalil, ker je bil počasnejši kot običajno, pa vendarle je opravil vse naloge, ki so mu bile dodeljene. Na sestopu je razlagal, da ga sodobni medicinski aparati zasipavajo z množico podatkov, njemu pa zmanjkuje časa, da bi jih pregledal. Tak je bil Tomaž, vedno ga je čas prehiteval. Rekel mi je, da mu je čas med nami zaradi bolezni bolj skopo odmerjen in da ga mora čim bolje izkoristiti.

Tako si je pred tekmovanji prve pomoči za gorske reševalce, kjer je sodeloval kot ocenjevalec, vedno vzel še čas za rekreacijo. Za vodje tekmovanj je bilo to pogosto stresno, saj je običajno prikolesaril od doma le nekaj minut pred začetkom.

Letos po tradicionalnem Koflerjevem memorialu nas je povabil v njihovo domačo hišo v Mojstrani na kavo. Pokramljali smo po lepi turi, ne vedoč, da je to eno zadnjih druženj z njim.

Le mesec dni za tem je Tomažu zastalo srce.

Premlad. Preveč dober.
A še vedno slišimo kako se smeji. Tako - na glas, raskavo, globoko, prav nekje iz sredine.
Tomaž, počival boš s pogledom na Julijce, bližnja Golica te bo vsako pomlad pozdravila z narcisami. Zjutraj bodo gore zažarele, popoldne pa boš prisluhnil, ko se bomo vračali s turnih smukov in se pogovarjali o razmerah ter obujali stare gorniške in reševalne zgodbe, ki si jih pisal skupaj z nami.

V imenu Gorske reševalne službe Ljubljana izrekam njegovim najbližjim iskreno sožalje.

France Zupan (1929 - 2019)

Rojen je bil v Ljubljani leta 1929. Kmalu po drugi svetovni vojni, leta 1946, je spoznal privlačnost navpičnih gorskih sten in se preizkusil v plezanju, najprej v Kamniških in Julijskih Alpah, kmalu pa tudi v sosednjih avstrijskih in italijanskih gorah. V tistih časih so bile to prave alpinistične odprave.

Preplezal je nekaj prvenstvenih smeri, smer Zupan-Belač v Šitah še danes visoko kotira, ravno tako Zupanova v Koglu. Z Radom Kočevarjem sta v dveh dneh brez bivak opreme, takrat je plezalci še niso poznali oz. imeli, 28/29 februarja 1949 preplezala Jugov steber v Triglavski Steni.

Vključil se je v delo Gorske reševalne službe in bil član Postaje GRS Ljubljana, pozneje pa jo je kot njen načelnik dolga leta vodil in na tečajih skrbel za vzgojo mlajših gorskih reševalcev. Ob dramatičnem zimskem vzponu treh alpinistov v Severni steni Triglava leta 1968, ki se je kljub večdnevnemu sneženju srečno končal, je uspešno vodil reševalno akcijo in koordiniral delo reševalnih skupin na različnih krajih. Njegova je ideja in določitev trase teka na Krim za gorske reševalce in alpiniste, ki ga bo letos že 22-ič organizirala naša postaja GRS Ljubljana. Gorska reševalna zveza Slovenije je 2009 imenovala Franceta Zupana za častnega člana GRZS.

Bil je gorski vodnik. V amaterski dobi slovenskega gorskega vodništva po drugi svetovni vojni mu je med prvimi uspelo vodenje tujih turistov na Grossglockner. Več let je sodeloval pri vodenju večjih skupin na Triglav in ostale vrhove naših Alp. Bil je pobudnik, organizator in vodnik mnogih turnih smukov pod okriljem Planinske zveze Slovenije. Planincem je odkrival čar zimskega pohodništva in jih seznanjal z varnim obiskovanjem zasneženih gora.

Po letu 1980 je s soplezalci organiziral vsakoletna srečanja alpinistov veteranov. Ta skupina alpinistov in alpinistk nad 65 let, je že nekaj let v sestavi Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije.

28. april 2019

Tone Sazonov - Tonač